Podrobnosti o izdelku:

Lepilni trak je nekakšen lepilni trak z visoko močjo lupljenja, natezno trdnostjo, odpornostjo na maščobe, odpornostjo proti staranju in odpornostjo proti koroziji.

Uporaba:

Uporablja se predvsem za tesnjenje kartona, šivanje preprog, trakove za težke obremenitve in tako naprej. Trenutno se pogosto uporablja tudi v avtomobilih, šasijah in omarah.

Zgodovina

Prvi material, imenovan "duck tape", so bili dolgi trakovi navadne bombažne račje tkanine, ki so se uporabljali za izdelavo močnejših čevljev, za okras na oblačilih in za ovijanje jeklenih kablov ali električnih vodnikov za zaščito pred korozijo ali obrabo.Na primer, leta 1902 so jeklenice, ki podpirajo Manhattanski most, najprej prekrile z lanenim oljem in nato ovile v lepilni trak, preden so jih položili na svoje mesto.V 1910-ih so nekateri škornji in čevlji uporabljali platneno tkanino za zgornji del ali vložek, včasih pa je bil všit trak za ojačitev.Leta 1936 je Združenje inženirjev izoliranih napajalnih kablov s sedežem v ZDA določilo ovijanje z račjim trakom kot eno od mnogih metod, ki se uporabljajo za zaščito napajalnih kablov, izoliranih z gumo.Leta 1942 je veleblagovnica Gimbel ponudila žaluzije, ki so se držale skupaj z navpičnimi trakovi lepilnega traku.Vse te prejšnje uporabe so bile za navaden bombažni ali laneni trak, ki je prišel brez plasti nanesenega lepila.

Do leta 1910 so bili v uporabi različni lepilni trakovi, vključno z zvitki trakov iz blaga z lepilno prevleko na eni strani.V bolnišnicah so za vezanje ran uporabljali bel lepilni trak iz blaga, namočenega v gumo in cinkov oksid, vendar bi ga lahko v nujnih primerih nadomestili z drugimi trakovi, kot sta frikcijski trak ali električni trak.Leta 1930 je revija Popular Mechanics opisala, kako narediti lepilni trak doma z navadnim trakom iz blaga, namočenim v segreto tekočo mešanico kolofonije in gume iz zračnic.

Leta 1923 je Richard Gurley Drew, ki je delal za 3M, izumil maskirni trak, papirnati trak z rahlo lepljivim lepilom.Leta 1925 je to postal maskirni trak znamke Scotch.Leta 1930 je Drew razvil prozoren lepilni trak na osnovi celofana, imenovan Scotch Tape.Ta trak se je v veliki depresiji široko uporabljal za popravilo gospodinjskih predmetov.Avtor Scott Berkun je zapisal, da je lepilni trak "verjetno" modifikacija tega zgodnjega uspeha 3M.Vendar nobeden od Drewovih izumov ni temeljil na platnenem traku.

Zamisel o tem, kar je postalo lepilni trak, je prišla od Veste Stoudt, delavke v tovarni orožja in matere dveh mornarjev mornarice, ki jo je skrbelo, da bodo težave s tesnili škatle za strelivo vojake stale dragocen čas v boju.Leta 1943 je pisala predsedniku Franklinu D. Rooseveltu z idejo, da bi škatle zalepila s trakom iz blaga, ki ga je preizkusila v svoji tovarni.Pismo je bilo posredovano odboru za vojno proizvodnjo, ki je zaposlil Johnson & Johnson.Oddelek Revolite družbe Johnson & Johnson je od leta 1927 izdeloval medicinske lepilne trakove iz račje tkanine in ekipa, ki sta jo vodila Johnny Denoye iz Revolite in Bill Gross iz Johnson & Johnson, je razvila nov lepilni trak, zasnovan tako, da ga je mogoče trgati z roko, ne pa rezati s škarjami.

Njihov novi neimenovani izdelek je bil narejen iz tanke bombažne race, prevlečene z vodoodpornim polietilenom (plastiko) s plastjo sivega lepila na osnovi gume (z blagovno znamko "Polycoat"), ki je bila prilepljena na eno stran.Bilo ga je enostavno nanesti in odstraniti, kmalu pa so ga prilagodili za hitro popravilo vojaške opreme, vključno z vozili in orožjem.Ta trak, obarvan v vojaško standardno mat olivno sivo barvo, so vojaki pogosto uporabljali.Po vojni so izdelek duck tape prodajali v trgovinah s strojno opremo za gospodinjska popravila.Podjetje Melvin A. Anderson iz Clevelanda v Ohiu je leta 1950 pridobilo pravice za trak. Običajno so ga uporabljali v gradbeništvu za ovijanje zračnih kanalov.Po tej uporabi se je ime "lepilni trak" začelo uporabljati v petdesetih letih 20. stoletja, skupaj z izdelki iz trakov, ki so bili obarvani srebrno sivo, kot so kositrni kanali.Za ogrevalne in klimatske kanale so bili razviti specializirani trakovi, odporni na vročino in mraz.Do leta 1960 je St. Louis, Missouri, podjetje HVAC, Albert Arno, Inc., blagovno znamko ime "Ductape" za njihov "ognjeodporen" lepilni trak, ki lahko drži skupaj pri 350–400 °F (177–204 °C). ).

Leta 1971 je Jack Kahl kupil podjetje Anderson in ga preimenoval v Manco.] Leta 1975 je Kahl preimenoval lepilni trak, ki ga je izdelovalo njegovo podjetje.Ker je prej uporabljen generični izraz "račji trak" izginil iz uporabe, [neuspešno preverjanje] je lahko označil blagovno znamko "račji trak" in tržil svoj izdelek skupaj z logotipom rumene risane račke.Manco je izbral ime "Duck" kot "poigravanje z dejstvom, da ljudje lepilni trak pogosto imenujejo 'račji trak'", in kot marketinško razlikovanje, da bi izstopal pred drugimi prodajalci lepilnega traku.Leta 1979 je tržni načrt Duck Tape vključeval pošiljanje voščilnic z blagovno znamko raca štirikrat letno 32.000 upraviteljem strojne opreme.Ta množična komunikacija v kombinaciji z barvito in priročno embalažo je pripomogla, da je Duck Tape postal priljubljen.S skoraj ničelno bazo strank je Manco sčasoma nadzoroval 40 % trga lepilnih trakov v ZDA.] Duck Tape, ki ga je leta 1998 kupil Henkel, je bil leta 2009 prodan podjetju Shurtape Technologies, ki je v lasti družine Shuford iz Severne Karoline.Duck ni edina blagovna znamka lepilnega traku podjetja Shurtape;njihova vrhunska ponudba se imenuje "T-Rex Tape."»Ultimate Duck«, ki je bil Henklov vrh ponudbe, se še vedno prodaja v Združenem kraljestvu. Ultimate Duck, T-Rex Tape in konkurenčni Gorilla Tape vsi oglašujejo »trislojno tehnologijo«.

Potem ko je v tridesetih letih 20. stoletja pridobil dobiček od lepilnega traku, je 3M med drugo svetovno vojno proizvajal vojaški material in do leta 1946 razvil prvi praktični vinilni električni trak.Do leta 1977 je podjetje prodajalo toplotno odporen lepilni trak za ogrevalne kanale.V poznih devetdesetih letih je imel oddelek za trakove 3M letni promet v višini 300 milijonov dolarjev, vodilni v ameriški industriji.Leta 2004 je 3M izumil prozoren lepilni trak.

Izdelava

Sodobni lepilni trak je izdelan iz katerega koli izmed različnih tkanih materialov, ki zagotavljajo trdnost.Niti ali polnilna preja blaga so lahko bombaž, poliester, najlon, rajon ali steklena vlakna.Tkanina je zelo tanka gaza, imenovana "scrim", ki je laminirana na podlago iz polietilena nizke gostote (LDPE).Barvo LDPE zagotavljajo različni pigmenti;običajna siva barva prihaja iz aluminija v prahu, vmešanega v LDPE.Obstajata dve običajni širini traku: 1,9 in (48 mm) in 2 in (51 mm).Na voljo so tudi druge širine.Največji komercialni zvitki lepilnega traku so bili izdelani leta 2005 za Henkel, s širino 3,78 palca (9,6 cm), premerom zvitka 64 palcev (160 cm) in težo 650 funtov (290 kg).

Pogoste uporabe

Lepilni trak se običajno uporablja v situacijah, ko je potreben močan, prožen in zelo lepljiv trak.Nekateri imajo dolgo obstojno lepilo in odpornost na vremenske vplive.

Specializirana različica, gaffer tape, ki po odstranitvi ne pušča lepljivih ostankov, je najraje gaffers v gledališki, filmski in televizijski industriji.

Lepilni trak pod imenom "dirkalni trak", "dirkalni trak" ali "trak 100 milj na uro" se v motošportu uporablja že več kot 40 let za popravilo karoserije iz steklenih vlaken (med drugim).Racerjev trak je na voljo v široki paleti barv, da se lažje ujema z običajnimi barvami laka.V Združenem kraljestvu ga v motošportni rabi običajno imenujejo "tank tape".

Uporaba na kanalih

Izdelka, ki se zdaj običajno imenuje lepilni trak, ne smemo zamenjevati s posebnimi trakovi, ki so dejansko zasnovani za tesnjenje ogrevalnih in prezračevalnih (HVAC) kanalov, čeprav se ti trakovi lahko imenujejo tudi "lepljivi trakovi".Da bi zagotovili laboratorijske podatke o tem, katera tesnila in trakovi so zdržljivi in ​​kateri verjetno ne bodo uspeli, je bila raziskava izvedena v Nacionalnem laboratoriju Lawrence Berkeley, Oddelek za okoljske energetske tehnologije.Njihova glavna ugotovitev je bila, da za tesnjenje kanalov ne smemo uporabljati lepilnega traku (opredelili so lepilni trak kot vsak trak na osnovi blaga z gumijastim lepilom).Opravljeno testiranje kaže, da v zahtevnih, a realističnih pogojih lepilni trakovi postanejo krhki in lahko hitro odpovejo, včasih začnejo puščati ali popolnoma odpadejo.

Navadni lepilni trak nima varnostnih potrdil, kot sta UL ali predlog 65, kar pomeni, da lahko trak močno gori in proizvaja strupen dim;lahko povzroči zaužitje in kontaktno toksičnost;ima lahko neenakomerno mehansko trdnost;in njegovo lepilo ima lahko kratko življenjsko dobo.Njegovo uporabo v kanalih je prepovedala država Kalifornija in gradbeni predpisi na mnogih drugih mestih.

Uporaba v vesoljskih poletih

Po besedah ​​Nasinega inženirja Jerryja Woodfilla, 52-letnega Nasinega veterana, je bil lepilni trak spravljen na vsako misijo že od začetka programa Gemini.

Nasini inženirji in astronavti so pri svojem delu uporabljali lepilni trak, tudi v nekaterih izrednih razmerah.Ena taka uporaba se je zgodila leta 1970, ko je Woodfill delal v nadzoru misije, ko je bilo treba kvadratne filtre ogljikovega dioksida iz ponesrečenega komandnega modula Apolla 13 spremeniti tako, da so ustrezali okroglim posodam v lunarnem modulu, ki so ga po eksploziji uporabljali kot rešilni čoln. pot na luno.Rešitev je uporabila lepilni trak in druge predmete na krovu Apolla 13, pri čemer je zemeljska posadka posredovala navodila letalski posadki.Pralniki CO2 lunarnega modula so znova začeli delovati in rešili življenja treh astronavtov na krovu.

Ed Smylie, ki je modifikacijo pralnika zasnoval v samo dveh dneh, je pozneje dejal, da je vedel, da je težava rešljiva, ko je bilo potrjeno, da je na vesoljskem plovilu lepilni trak: "Počutil sem se, kot da smo prosti doma," je dejal leta 2005. " Ena stvar, ki jo fant z juga ne bo nikoli rekel, je: 'Mislim, da lepilni trak ne bo popravil tega.'"

Lepilni trak, imenovan "...dobri staromoden ameriški sivi trak..." so astronavti Apolla 17 na Luni uporabili za improvizirano popravilo poškodovanega blatnika na lunarnem roverju, s čimer so preprečili morebitne poškodbe zaradi pršenja luninega prahu med vožnjo.

Vojaška uporaba

V ameriški podmorniški floti se lepilni trak imenuje "EB Green", saj je bil lepilni trak, ki ga uporablja Electric Boat, zelene barve.Imenuje se tudi "duck tape", "riggers' tape", "hurricane tape" ali "100-mph tape" – ime, ki izhaja iz uporabe posebne vrste lepilnega traku, ki naj bi zdržal do 100 mph (160 km/h; 87 kn) vetrov.Trak je tako imenovan, ker so ga med vietnamsko vojno uporabljali za popravilo ali uravnoteženje lopatic rotorja helikopterja.

Alternativne uporabe

Široka priljubljenost in številna uporaba lepilnega traku sta mu prislužila močno mesto v popularni kulturi in je navdihnila veliko število ustvarjalnih in domiselnih aplikacij.

Terapija okluzije z lepilnim trakom (DTOT) je metoda, namenjena zdravljenju bradavic tako, da jih prekrijemo z lepilnim trakom za daljše obdobje.Dokazi o njegovi učinkovitosti so slabi;zato ni priporočljivo kot rutinsko zdravljenje.Vendar pa druge študije kažejo, da je zdravljenje z lepilnim trakom učinkovitejše od obstoječih medicinskih možnosti.Lepilni trak se zaradi svoje prožnosti pogosto uporablja pri popravilu čevljev.

Lepilni trak je bil uporabljen za začasno odpravo težave s prekinjenim klicem pri Applovem iPhonu 4 kot alternativa Applovemu gumijastemu ohišju.

V popularni kulturi

Fantje iz lepilnega traku (Jim Berg in Tim Nyberg) so od leta 2005 napisali sedem knjig o lepilnem traku. Njihove uspešnice so bile prodane v več kot 1,5 milijona izvodov in prikazujejo resnično in nenavadno uporabo lepilnega traku.Leta 1994 so skovali izraz "ni pokvarjen, manjka mu samo lepilni trak".Temu stavku leta 1995 ob izdaji njihove knjige o mazivu WD-40 je bila dodana knjiga: "Dve pravili te vodita skozi življenje: če je zataknjeno in ne bi smelo biti, WD-40 to. Če ni zataknjeno in naj bi biti, lepilni trak".Njihovo spletno mesto prikazuje na tisoče uporab lepilnega traku od ljudi po vsem svetu, od mode do popravil avtomobilov.Kombinacija WD-40 in lepilnega traku se včasih imenuje "komplet za popravilo redneck".

Naslovni junak kanadske komedije The Red Green Show je pogosto uporabljal lepilni trak (ki ga je poimenoval "mojsterjevo skrivno orožje") kot bližnjico do pravilnega pritrjevanja in tudi za nekonvencionalne namene.Serija je včasih prikazovala kreacije z lepilnim trakom.Serija je imela celovečerni film, ki je temeljil na njej z naslovom Duct Tape Forever, in več kompilacij VHS/DVD o uporabi traku v oddaji je bilo izdanih.Od leta 2000 je zvezda serije Steve Smith (kot "Red Green") "ambasador lepilnega traku" za 3M.

V seriji Discovery Channel Uničevalci mitov je lepilni trak predstavljen v številnih mitih, ki vključujejo netradicionalne uporabe.Potrjeni miti vključujejo prekinitev avtomobila za določen čas, izdelavo funkcionalnega topa, jadrnico za dve osebi, kanu za dve osebi (z vesli z lepilnim trakom), splav za dve osebi, rimske sandale, šahovsko garnituro, puščanje odporen kanister za vodo, vrv, viseča mreža, ki lahko prenese težo odraslega moškega, ki drži avto na mestu, most, ki se je raztezal po širini suhega doka, in funkcionalen trebušet v polnem obsegu z lepilnim trakom kot edinim vezivom.V epizodi "Duct Tape Plane" so Uničevalci mitov popravili (in sčasoma zamenjali) oblogo lahkega letala z lepilnim trakom in z njim poleteli nekaj metrov nad vzletno-pristajalno stezo.

Radijska oddaja Garrisona Keillorja A Prairie Home Companion vključuje komične izmišljene reklame, ki jih sponzorira "American Duct Tape Council".